Na razstavi Prebujanje lepote II predstavljamo izjemno zbirko viktorijanske umetnosti, ki jo je zasnoval in jo raziskuje profesor estetike in umetnostne zgodovine dr. Paul Crowther, prof. emeritus z Nacionalne irske univerze (National University of Ireland) v Galwayu. Sistematično je zbiral dela prerafaelitov, njihovih predhodnikov in sodobnikov. Prvi del zbirke smo razstavili v Narodni galeriji leta 2014, v letošnjem letu pa predstavljamo izbor oljnih slik in akvarelov iz drugega dela te enciklopedične zbirke. V letu 2022 smo namreč podpisali donatorsko pogodbo, s katero dr. Paul Crowther in njegova soproga Mojca Oblak celotno zbirko poklanjata Narodni galeriji ter ji po smrti zapuščata tudi v dogovoru nezajeti del.

Na razstavi je na ogled 185 del, urejenih po posameznih vsebinskih sklopih, ki izpostavljajo ključne naloge viktorijanskega slikarstva. Viktorijanska umetnost je dobila ime po obdobju vladavine kraljice Viktorije (1837–1901), vendar njeni slogovni začetki segajo že v čas po letu 1815, ko se je umetnost v Evropi po Napoleonovih vojnah začela nagibati k bolj realističnemu prikazovanju sveta in oddaljevati od akademskega idealizma. V središču viktorijanskega slikarstva je človek in njegovo vsakdanje življenje. Slikarji so zato pogosto upodabljali žanrske prizore, namesto vzvišenih mitoloških ali biblijskih oseb pa so v ospredje stopili realistični liki, natančno upodobljeni v gibanju, izrazu in oblačilih, z veliko pozornostjo do svetlobe, teksture in detajlov. V tem pogledu je še posebno pomembna skupina, znana kot Klika, ki jo na pričujoči razstavi predstavljajo umetniki, kot so Richard Dadd (1817–1886), William Powell Frith (1819–1909) in Henry O’Neil (1817–1880). Predstavljena so tudi dela bratovščine Prerafaelitov in njenega kroga, ki zagovarjajo zvesto posnemanje narave in vrnitev k umetniškim idealom srednjega veka in zgodnje renesanse. Ustanovne člane bratovščine na razstavi zastopata John Everett Millais (1829–1896) in William Holman Hunt (1827–1907). Velik del razstave je posvečen tudi umetnicam, za katere je bilo na začetku viktorijanske dobe le malo možnosti za profesionalno izobraževanje, tekom stoletja pa so jim institucije postopoma začele odpirati svoja vrata. Umetnice so se ukvarjale pretežno z žanrom, krajino in tihožitjem. Med najbolj uveljavljene viktorijanske slikarke sodijo Helen Allingham (1848–1926), Louise Jopling (1843–1933) in Lucy Kemp-Welch (1869–1958).

Razstavo dopolnjuje devet kolažev umetnice Mojce Oblak, ki predstavljajo njen osebni odziv na serijo slik Richarda Dadda z upodobitvami Byronove metafizične drame Manfred.