V koči s senčnato lopo in s streho iz trsja in hoje je živela mladenka, ki ji v lepoti ni bilo para. V njenem času je bilo petje le vriskanje brez pravil. Dekle je zgodaj zjutraj poslušalo ptičje petje okrog njene koče in ga skušalo posnemati. Pticam je s petjem odgovarjala in opazila, da so se njene besede zlile v pesem. Odslej je hodila vsako jutro v goščavo in vadila petje. Opazil jo je mladenič in jo hotel posnemati. Njegova roka se je dotaknila napete strune ( na loku ) in ta je ljubko zazvenela. Spoznal je, da je izumil nekaj novega. Nabral je palice, dve dolgi in dve kratki, in nanje je napel strune. Opazil je, da iz naprave lahko izvablja različne tone. Tudi on je zjutraj hodil vadit v goščavo in poskušal je spremljati dekletovo petje, vendar mu ni šlo od rok. Pojavil se je bog, ki je uredil strune na liri in mu ubrano zaigral njegove pesmi. Nekega jutra je v gozdiču sedelo dekle in pelo. Opazila je, da njeno petje spremljajo glasovi, ki jih še nikoli ni slišala. Izza grmovja se je pojavil mladenič z vencem na glavi in liro v rokah, ji smejoč segel v roko in ji povedal, da je bil on tisti, ki jo je spremljal, ter ji predlagal, da bi tudi zdaj spremljal njeno petje. Odslej sta skupaj učila fante in dekleta igranja na strune in petja. Zgodba se konča z opombo, da je bilo spremljanje s flavto poznejše. Marsias je flavto prinesel gozdnim bogovom, ko je njena izumiteljica Minerva v jezi vrgla v pesek.