Skupina treh figur nedvomno kaže osebe iz kmečkega okolja, morda iz iste družine: ostarelega očeta, njegovo ženo in sina. Starcu v naslanjaču strežejo med obedom, pri čemer rabi za mizo sod. Celota je tako v izrazu obrazov kot v gibih prežeta z izrazito karikaturnim in nesentimentalnim poudarkom; zdi se, da starec nataka iz steklenice, ne da bi se zavedal, da ne drži v roki čaše. Čeprav kaže slika kmečko okolje s komičnim posmehom, značilnim za evropsko aristokracijo v 17. stoletju in tudi pozneje, je vendarle težko najti podoben primerek, v katerem bi upodobitev družbenega in kulturnega zastoja in otopelosti, značilnih za okolje nižje kmečke plasti, dosegla tako prepričljivo učinkovitost. Atribucijo slike Almanachu, ki jo je ustno predlagala Anica Cevc, je mogoče sprejeti tudi zaradi pozitivne primerjave z Mladeničem s puranom, ki je 1731 v inventarju zbirke Marksa Antona Polhograjskega omenjen kot Almanachovo delo. Verjetno jo je treba datirati v čas po Kvartopircih I. Omeniti je treba sorodnosti z nekaterimi lombardskimi slikarji na prehodu iz 17. v 18. stoletje: ne toliko z Giacomom Cerutijem kot z Giacomom Francescom Cipperjem, imen. il Todeschini. Prav tako je treba opozoriti na sicer naključno, a zato nič manj izrazito podobnost ženske s figurami na slikah seviljske šole, npr. na slikah Antonia Puge.