Obe sliki (kat. št. 124 in 125), ki sta spočetka po vsej verjetnosti sestavljali dvojico in katerih dimenzije so bile spremenjene šele pozneje, združujeta motiv quodlibeta (t. j. raznovrstno kramo, upodobljeno v trompe l’oeilu) z motivom tihožitja. V motivu quodlibeta, katerega najstarejši primerek je slika Vittoreja Carpaccia v muzeju J. Paula Gettyja v Malibuju, California, ZDA, so različni predmeti, mdr. pisma, popisani listi ipd., zataknjeni za vrvico ali trak pred steno. Le-ta je navadno lesena in taka je tudi v našem primeru; letnice lesa so natančno opisane, tako da zbujajo v gledalčevem očesu vtis, da ne gre za naslikano ozadje, temveč za resničen les. Takšna prevara za oči je značilna zlasti za primerke iz 18. stoletja, ki jih poznajo Italija, Avstrija, Švica, Nemčija in Francija. Na prvi sliki drži vodoravni trak zapečateno pismo in časopis Prager Post Zeitungen, datiran s soboto 18. oktobra 1755 in z dopisi iz Amerike in iz Neaplja. Malo niže je na levi Neu Almanach ali Zeit Kalender, prav tako z letnico 1755. Na mizi so v ospredju dve igralni karti italijanskega tipa (as z mečem, as z dvojno kupo), majhen zvezek in namizna ura na lesenem podstavku. Vodoravni trak na drugi sliki drži na desni očala, na levi pa drug primerek Prager Post Zeitungen, datiran s torkom 5. marca 1755 in z dopisi iz Rusije in Prusije; zraven je zapečateno pismo. Na mizi so razvrščeni na levi prvi del knjige Der Europäische Niemand z letnico 1755, na desni kovinski svečnik z ugaslo svečo, pred njim etui za očala, v sredi pa rokokojska namizna ura z bogatim rastlinskim okrasom, z volutami, srpom in odlomljenim obeliskom. Zadnja okraska imata očiten alegoričen pomen, ki opominja na smrt in da s časom vse stvari doživijo konec. Satiričen namig je mogoče brati v naslovu knjige, ki govori o evropskem Nihčeju in je v nasprotju z almanahi uglednih in plemenitih osebnosti. Oba quodlibeta sta bila nedvomno naslikana v Avstriji ali na Češkem in datum 1755 je treba vzeti kot terminus post quem, morda pa se nanaša tudi na leto nastanka slik. Take slike so bile splošno znane na nemškem jezikovnem področju, npr. v Baslu, začenši s quodlibetom Johanna Rudolfa Loutherburga, datiranim z letnico 1716, ki ga hrani baselski Historisches Museum, vendar pa navadno niso povezane s tihožitjem. Našemu slikarju ne moremo določiti natančnega imena tudi zaradi skromne, skoraj obrtniške kvalitete, ki se kaže v nespretni perspektivi miz in ur.