Lepo Madono pripisujemo ptujskogorski delavnici, saj naj bi prav ta plastika povezovala ptujskogorsko in velikonedeljsko skupino. Roka in dete, ki ga je Marija držala v naročju, sta izgubljena, polihromacijo pa datiramo v 19. stoletje. Ljubki obraz in mehko gubanje draperije na vitkem telesu v spevni S liniji postavljata kipec v mednarodni gotski mehki slog, ki se je po Srednji Evropi razširil z dvora Karla IV. Luksemburžana. Stilne značilnosti in elegantna kamnoseška izvedba skulpturo povezujejo z delavnico Mojstra iz Grosslobminga na Dunaju in dalje z nasledstvom delavnice Petra Parlerja v Pragi.

Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017