Oltarna podoba je do leta 1941 krasila oltar kapele škofjeloškega gradu, nato pa najverjetneje kar s škofjeloškimi uršulinkami v medvojnem času našla varno zavetje na Ajmanovem gradu pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Za naročilom imenitne slike bi lahko stal loški glavar baron Rudolf Ferdinand Jožef Halden (1727–1752), ki je imel sedež na škofjeloškem gradu. Naročilo pa je bilo zelo verjetno povezano tudi z družino beneško-loških trgovcev Zanettijev, ki bi lahko igrali vlogo posrednikov. Ti so bili v zelo tesnem sorodstvu z velikim beneškim poznavalcem umetnosti Antonom Mario Zanettijem st. (di Girolamo, 1680–1757). Slednji je prijateljeval z mnogimi beneškimi slikarji, med drugim tudi s Fontebassom, ki ga je celo upodobil med svojimi karikaturami. Bil je tudi eden njegovih glavnih promotorjev. Slikarja je le leto pred nastankom škofjeloške slike priporočil švedskemu grofu Carlu Gustafu Tessinu.

Predstavljena zgodba iz Marijinega otroštva je povzeta po apokrifnih evangelijih in poudarja motiv Marijinega izobraževanja. Vsa pozornost deklice Marije je namenjena knjigi v naročju njene matere, ki v ekstatični kontemplaciji gleda v nebo proti angelskemu zboru. Poleg njiju stoji Joahim in z gesto usmerja pozornost proti gledalcu.

Podobno poglabljanje v prostor rahlo v desno zasledimo na Fontebassovi sočasni sliki Sv. Lovrenc Giustiniani, sv. Lenart in drugi svetniki v kapeli Cornaro beneške cerkve San Salvador. Skorajda identično zasnovano tlakovanje je slikar uporabil na nekoliko starejši risbi Večerja v farizejevi hiši, kompozicijsko sorodne figure pa najdemo tudi na drugih Fontebassovih delih. Pred kratkim se je na mednarodnem umetnostnem trgu pojavila tudi Fontebassova risba, ki jo lahko neposredno povežemo s škofjeloško oltarno sliko.