V 19. stoletju predelana cerkev v Godešiču, z gotskim prezbiterijem iz zgodnjega 16. stoletja, je še ohranila srednjeveško ladjo. S trečentističnimi freskami, prikazujočimi Zadnjo sodbo s spremnimi prizori, je bila poslikana zahodna fasada, ki so ji pozneje prizidali lopo. Ta je Zadnjo sodbo razdelila na dva dela. Spodnji del je z izjemo nekaj barvnih lis popolnoma uničen, na sedanjem podstrešju lope pa se je ohranila skupina angelov godcev − od tega dva zelo dobro − ter sonce in luna. 

Po izrazu soroden freski v Lescah je levi angel, ki igra na godalo. Tudi angelsko figuro odlikuje pretanjeno barvno modeliranje, ki sicer ni tako fino kot v Lescah, vendar tudi tu prevladuje barva in ne kontura, obraz pa je lepotno idealiziran. Paralelno gubanje s spodnjimi ostrejšimi zalomi je v glavnem podobno tistemu v Lescah, čeprav gre v našem primeru tudi za precejšnjo sorodnost z oblikovanjem draperije crngrobskega mojstra − pri zankastih gubah na rokavu, ki jih lahko primerjamo z gubami na rokavih obeh spečih apostolov s prizora Kristus na Oljski gori v Crngrobu. Da gre za nadaljevanje delavnice crngrobskega mojstra, govori tudi identični kosmatski ornament, ki obrobja obravnavane fragmente, pa tudi v obrazni grimasi drugega angela s harfo lahko vidimo odmev že omenjene “T forme”, oblikovane z belo barvo. Na rokavu zadnjega angela se lepo vidi t. i. zankasta guba. Freska v Godešiču je vsekakor že neprimerno bliže samemu Vitalu in njegovemu zgodnejšemu slogu kot pa tista v Crngrobu, o čemer priča drža in pričeska angela s harfo. Zadnji je citat angela s prizora Kristusovega rojstva, ki ga je Vitale s pomočniki naslikal v bratovščinski c. sv. Apolonije v Mezzaratti (1345), le da je zrcalno obrnjen. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995