Zunanjo severno steno manjše podružnične cerkve je nekdaj krasila ikonografsko zanimiva stenska slika, naslovljena Luxuria, tudi Devica s hudičem, poimenovali pa bi jo lahko tudi Detomorilka. Že pred desetletji jo je zob časa uničil do neprepoznavnosti; 1992 so preostale barvne fragmente sneli in izvirnik in situ nadomestili s kopijo, ki je bila izdelana po predlogi Makučeve galerijske kopije. 

Predstavljena je personifikacija ene od pregreh – nečistosti oz. pohotnosti − v podobi lepe gole mladenke, ki stoji na mrtvem detetu in ki se z desnico drži za glavo zgroženega izraza na obrazu. Okoli rok se ji ovijata dve kači: ena je že zagrizla v grešničino dojko, druga pa je v pozi naskoka na drugo stran. V desnem spodnjem kotu je upodobljeno peklensko žrelo v podobi zmajeve glave z odprtim gobcem; iz njega se steguje dolg rdeč jezik, ki se ovija okrog mladenkine desne noge in ki jo bo vsak hip potegnil v gobec. Na koncu zmajeve zgornje čeljusti sedi zelen hudobec, ki je pohotnici okoli pasu ovil verigo, s katero bo vsak hip s potegom pospešil mladenkino pogubo v peklenskem žrelu. Starejši strokovni viri poročajo, da je bila ob zgornjem robu slikarskega polja zapisana letnica 1443.

Celotna poslikava visoške podružnične cerkve je delo Janeza Ljubljanskega. Slavoločno odprtino na ladijski strani obroblja trak z napisom, ki sporoča, da je poslikavo zaključila na Matejevo vigilijo (tj. 20. septembra) 1443 roka Janeza, ljubljanskega meščana in sina mojstra Friderika, slikarja iz Beljaka. Na votivni podobi na cerkveni fasadi se je samozavestni slikar tudi upodobil: prepoznamo ga po tipičnem slikarskem grbu (trije beli ščitki na rdečem polju). 

Janez Ljubljanski sodi med najbolje dokumentirane umetnostne osebnosti srednjega veka na Slovenskem; izoblikoval je samosvojo inačico še posebej lirično naglašenega internacionalnega mehkega sloga.