Slika je kljub skromnim meram značilen primerek tiste zvrsti nabožnega slikarstva, ki je bila med 14. in 17. stoletjem močno razširjena ob Jadranskem morju (tako na dalmatinski kot na italijanski strani), na grških otokih pod gospostvom Beneške republike in v nekaterih drugih obmorskih krajih, zadnjih preostankih bizantinskega cesarstva. Središč, kjer so izdelovali take nabožne slike, ki združujejo bizantinske prvine z vplivi beneškega slikarstva, je bilo več; slikali so jih na Kreti, kjer so znana tudi imena nekaterih umetnikov, druge so nastale v Benetkah ali pa na skrajnem jugu Apulije. Verjetno so nastajale tudi v dalmatinskih mestih, pa tudi v Istri in na Krfu. Umetnostnozgodovinski problem te umetnosti, ki jo navadno imenujemo beneško-bizantinska ali dalmatinska, vsekakor še daleč ni rešen. Tudi razvrstitev v skupine in datiranje zelo številnih tabel, ki zastavljajo vrsto vprašanj, sta še zelo negotova. Bizantinske prvine na naši sliki so zlato ozadje, svetlobni poudarki na tkaninah, zlasti na oblačilu deteta, in način obravnave senc, ki so dosežene z zelenkasto barvo podlage. Tem značilnostim prastarega izvira se pridružujejo vplivi beneškega slikarstva v kompoziciji, v obravnavanju gub oblačil in v motivu Marijine roke. Takšni vplivi Benetk vabijo k dataciji slike okrog 1475 do 1500, kar potrjuje tudi okras avreole, ki je narejen s prosto roko, z večjimi in manjšimi vtiski. Motiv doječe Marije je na sliki združen z motivom deteta, ki jemlje iz materinih rok zemeljsko kroglo, simbol oblasti nad svetom. Krogla je razdeljena na tri dele, od katerih spodnji, ki je dvakrat večji od drugih dveh, predstavlja Azijo; zgornji levi del predstavlja Afriko, desni Evropo. Ta shema izvira iz grških klasičnih geografskih predstav pred Ptolemejem in jo najdemo na t. i. Salustovih kartah, ki so bile v srednjem veku razširjene po vsej Evropi.