Relief je osrednji del oltarnega nastavka, ki je v današnjem stanju sestavljen iz fragmentov najmanj dveh oltarnih nastavkov stare gornjegrajske stolnice, predhodnice današnje baročne zgradbe: Andrejevega, ki je prvotno − tako kot Ravbarjev nagrobnik − stal v temu svetniku posvečeni kapeli južno od prezbiterija, in Križevega, ki se v virih omenja dvakrat. Prvemu poleg dvodelnega reliefa mučeništva sv. Andreja pripada še dva s treh strani obdelana dvodelna pilastra (na notranji strani vedno ornament, poleg tega pa levo zgoraj Elizabeta Ogrska in viteški svetnik (sv. Jurij?); levo spodaj Marija Magdalena in neznana svetnica-mučenica; desno zgoraj sv. Boštjan in sv. Barbara; desno spodaj sv. Florijan in sv. Katarina). 

Prizor mučeništva sv. Andreja se dogaja pred skalnatim ozadjem z gradovoma na levem in desnem vrhu. Križ, s katerega pridiga v dvopetno haljo oblečeni svetnik, stoji frontalno na desni polovici reliefa. Okrog njega je zbrana množica: levo od križa stojijo vojščaki, desno pa ženske, od katerih tri z otroki sedijo pod križem. Centralna skupna na desni polovici reliefa vsebinsko ni nedvoumno jasna, najverjetneje pa gre za samostojno interpretacijo dogodka iz Andrejevega mučeništva (gl. Legendo aureo Jacobusa da Voragine), ko je ljudstvo preko predstavnika (bradati mož v kuti) posredovalo pri Egeasu (bradati mož s turbanom) naj svetnika ne križa, oziroma v tem primeru, naj ga spusti s križa. 

V prostorski postavitvi desnega dela reliefa je opazna podobnost z lesorezno upodobitvijo istega prizora Lucasa Cranacha st. iz cikla apostolskih mučeništev (ok. 1512), kiparska produkcija donavske šole pa odmeva v paralelnih gubah (zlasti pri ženski desno spodaj), obdelavi površine neba, ki je od zgornjega roba reliefa do horizonta napolnjena z vibastimi oblaki, vrstenju strogih profilov poslušalcev (oboje poznamo tudi z Leinbergerjevih reliefov npr. Pridige sv. Janeza Krstnika, 1515, v Diecezanskem muzeju v Freisingu) in napeti figuri vojščaka levo za križem. Poza sv. Florijana na desnem pilastru je enaka tisti na reliefni upodobitvi istega svetnika, pripisani Michaelu Parthu iz Tirolskega deželnega muzeja Ferdinandeuma v Innsbrucku, ki jasno kaže donavsko stilno poreklo istega avtorja. E. Cevc (CEVC 1981) kot najpomembnejšo poudarja podobnost z delom tako imenovanega Mojstra iz Ottobeurna in navaja podobnost Kittlovih figur s tistimi na reliefih Obglavljenja sv. Mavricija in sv. Martina na konju iz Vorarlberškega deželnega muzeja v Bregenzu, nekdaj sorodnosti v figuralnih tipih pa najde tudi na stilno sorodnem reliefu sv. Sorodstva (Mindelheim, Liebfrauenkapelle) in − za tri od figur na pilastrih − na oltarju iz Masona, izdelku Lederjerjeve delavnice (Bregenz, Vorarlberški deželni muzej). Isti avtor dopušča tudi možnost, da se je Osbalt Kittel avtorsko dokončno oblikoval v vzhodnoalpskem (koroškem) umetnostnem prostoru. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995