Madona sedi na nizkem prestolu in podpira v naročje položeno mrtvo sinovo telo. Truplo je postavljeno rahlo diagonalno, glava je zasukana napol v desno. Precej dolgo Kristusovo telo z vso težo pritiska na Marijini koleni, ki ne zdržita več in sta se nekoliko posedli.

Vzporednice temu ikonografskemu tipu najdemo v Lepi Sočutni iz stolne cerkve sv. Venceslava v Olomucu, nastali med 1390 in 1400 (del zbirke kanonika Křiváka v stalni zbirki Nadškofijskega muzeja v Olomucu). Tako rekoč identičnih je tudi vrsta detajlov: levica dekliške Marije počiva na prsih, desnica pa nežno podpira sinovo glavo; Kristusu v naročju počivata prekrižani roki, enako je oblikovana trnova krona, zelo sorodno so vzvalovljeni lasje in simetrično nakodrana brada, oči so priprte, usta rahlo odprta; skupne značilnosti so še nekoliko podaljšan prst – eden od srednjih treh – na rokah obeh protagonistov ter oblikovanje draperije, vključno s srpasto gubo. Očitna razlika pa je v Materinem izrazu obraza: olomuška je še žalostno zazrta v mrtvega sina, v našem primeru pa se otožno zazira na desno v daljavo. Zadnje je značilno za naslednjo razvojno stopnjo Lepih Sočutnih, ko Marija ni predstavljena kot žalostna mati, temveč kot Cerkev, ki vernikom Kristusovo telo ponuja v čaščenje.

Pietà iz zbirke kanonika Křiváka izvira iz praške delavnice, kar dokazuje petrografska analiza in kjer so izdelovali skulpture te vrste za domače in tuje kupce. Dokaze za to najdemo v Sočutni iz zgornjebavarskega samostana Seeon (Bavarski narodni muzej v Münchnu), saj je slogovno zelo podobna olomuški. Zadnja velja za eno prvih tovrstnih skulptur, pri katerih je Kristusova mati upodobljena kot mlado dekle, v nasprotju z večino Pietà tistega časa, ki so nadaljevale tradicijo Parlerjeve delavnice in predstavljale Mater Božjo v njeni dejanski starosti.

Na osnovi navedenega predpostavljamo, da je Sočutna s Starih gora nad Podsredo prišla izpod dleta mojstra, ki se je izšolal v isti praški delavnici kot avtor olomuške Pietà, in sicer približno desetletje pozneje, na kar nas napeljuje dostojanstveni izraz dekliške Marije. Možno je, da je bil avtor starogorske Pietà tudi eden od vodilnih mojstrov kiparske delavnice, ki je delovala na gradbišču na Ptujski gori.