Kip je bil nekoč morda v poznogotskem oltarju, izdelanem za novo ž. c. v Radovljici (ladja nosi letnico 1495). Svetnik s tiaro, ki ga označuje kot papeža, sedi na prestolu. Z levo roko razpira na levem kolenu slonečo knjigo, v dvignjeni desnici je najverjetneje držal ključe. Rahlo vstran nagnjena glava, živahno razgibana draperija spodnjega dela plašča in velikopotezni zamah rok ustvarjajo vtis dinamike, skupaj s svetnikovim izrazom pa tudi duhovne razgibanosti. 

E. Cevc šteje kip za nekoliko poznejše delo istega (kranjskega oz. osrednjeslovenskega) mojstra, ki je ustvaril Križanega iz Dramelj. Na ta sklep napeljujeta predvsem temeljni obrazni tip in žalostni izraz s pobešenimi očmi. Tipološko je našemu kipu še najbliže kip sedečega Petra – papeža iz celovškega Deželnega muzeja. Priročna primerjava z znanim “kmečkim papežem” v Obdachu pa pokaže, kako drugače je uglašen realizem radovljiškega kipa: poteze in obdelava so kljub temeljno realističnemu hotenju všečne, v svetnikovem izrazu pa lahko zaslutimo nekaj morebitnih frankovskih ali tirolskih vplivov. 

Čeprav je kip Križanega iz Dramelj, ki ga E. Cevc šteje za najtesnejšega sorodnika radovljiškega kipa, močno poškodovan, ne draperija ne obraz − ta je tipološko sicer istoveten − nista videti enako obdelana kot pri radovljiškem sv. Petru; tako je istovetnost avtorja obeh kipov dvomljiva. Vsekakor pa sta si kipa dovolj blizu, da lahko slutimo skupno rojstno delavnico oz. delavniški krog. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995