Marija se z levim kolenom uklanja v lahen, a dokaj dinamičen kontrapost; glava je rahlo nagnjena vstran in zasukana v levo, kar skupaj ustvarja držo, značilno za zadnja leta in prelom 15. stoletja. Zelo poudarjen je višinski zagon. Na Marijini desni roki sedi dete z iztegnjenima rokama − desna je ohranjena le do polovice nadlahti − in vodoravno iztegnjeno desno nožico, ki jo Marija z levo roko nežno drži za stopalo. (Dotika se mesta, kjer bo Jezusovo stopalo prebodel žebelj; odtod tudi njen zamišljeno otožni izraz). Motiv je sicer daljnjega bizantinskega izvora, v srednjeevropski umetnosti pa so ga razširile grafike Mojstra E. S.; posebno priljubljen je postal v južnonemški umetnosti poznega 15. in zgodnjega 16. stoletja. Marijo odlikuje specifičen obrazni tip: jajčasto ovalen, z velikimi, okroglimi očmi, poudarjenimi vekami, rahlo našobljenimi ustnicami, od katerih je zgornja tanjša in nekoliko daljša od spodnje, kar daje ustom zelo značilen izraz. Posebnost oblikovanja obraza je zelo opazna razlika v velikosti in obdelavi obeh očes: levo je veliko večje od desnega ter usmerjeno nekoliko vstran. Zelo poudarjen je splošni izraz miline. Draperija je zasnovana v likovnem jeziku, ki je doma nekje na meji med Koroško in Štajersko in katerega geneza še ni dovolj opredeljena. Pojmovana je kot ohlapna, v poteku rahlo “testena” kulisa, za katero komaj slutimo jedro Marijinega telesa. Večje sklenjene gladke površine povezujejo nelogični, dekorativni mostiči gub, pod katerimi se na levi kaže gladek obris kolena. 

Kip je v slovenskem gradivu pa tudi v širšem prostoru slogovno dokaj osamljen. 

Radeljski kip je vsekakor nastal v ozračju, bogatem z zelo raznorodnimi vplivi; verjetno v neki koroški delavnici, ki se je zgledovala tudi po tujih (južnonemških?) zgledih. Grafična − ali celo slikarska − predloga ni izključena. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995