Table (kat. št. 86-89) so ostanek kril poznogotskega oltarja sv. Križa. V osrednjem delu oltarja je bila slikana ali verjetneje plastična skupina Križanja: na notranji (praznični) strani kril so bili prizori Kristusovega trpljenja, od katerih sta dva v Narodni galeriji v Ljubljani, dva pa na Dunaju. Da gre pri teh res za praznično stran, dokazujejo zlata ozadja. Na delavniški, zunanji strani kril so bili prizori Najdenja križa, od katerih sta ohranjena samo dva v Narodni galeriji, manjka pa prizor odkopa in prepoznanja pravega križa (ob dotiku križa oživi mrtvec) in morda še četrti prizor vhoda cesarja Heraklija s križem, ki ga je iztrgal iz rok Perzijcev, v Jeruzalem. Table, ki so bile nekoč poslikane na obeh straneh, so namreč pozneje razžagali, da so dobili iz ene dve; zunanje slike dunajskih tabel z legendo sv. Helene so se žal izgubile. Poleg tega so vse table tudi precej preslikali. Da gre pri ljubljanskih in dunajskih pasijonskih tablah ne le za delo istega mojstra, marveč tudi za sestavne dele istega oltarja, je opazil prvi F. Stele, z natančno primerjavo in analizo pa potrdil S. Mikuž. Na prvi pogled se sicer zdi, da so prizori legende Najdenja križa delo druge roke, ker so figure na njih monumentalneje zajete v duhu “težkega sloga” sredine 15. stoletja, nadrobnejši ogled pa pokaže, da gre za delo iste roke (gubanje oblačil, fiziognomije obrazov, zgnetena kompozicija brez pravega prostora itd.) in da so razločki le v razgibanosti, ki jo je narekovala vsebina. Posebno značilni so robovi oblačil, ki so okrašeni z latinskimi in hebrejskimi črkami (na Heleninem plašču celo razberemo ime “ELENA”), kar table spet povezuje z aachenskim Kristusovim obrezovanjem. Tako za aachensko kot za našo sliko Kristusa pred Pilatom sta zgovorni tudi ženski glavi, ki iz ozadja pogledujeta kakor skozi okvir: nad Pilatom gleda skozi okvir baldahina nad prestolom njegova žena, na aachenski sliki se iznad pregrinjala ozira v Dete Marija (in ob njej sv. Jožef). Na vseh slikah, tudi v Aachnu, izpolnjujejo figure skoraj celotno ploskev, kolorit je živahen, oblačila so okrašena z brokatnimi vzorci. Fiziognomije poskušajo podati prepričljivo židovske tipe, v nošah rabljev in vojščakov v oklepih pa se je slikar prepustil živahnejši domišljiji. Table lahko datiramo okoli leta 1460. Prizori legende Najdenja križa so bili svoj čas interpretirani kot Disputa sv. Katarine Aleksandrijske, vendar si moramo prvi prizor razlagati kot trenutek, ko pred cesarico, sedečo na prestolu, pripeljejo starega Juda, ki je vedel, kje je križ zakopan. Drugi prizor kaže sv. Heleno, ki z Judom in spremstvom že odhaja na kraj, kjer bodo našli križ. Realistična poživitev slike je kužek v ospredju. Od kod so prišle table v zbirko oziroma v kapelo na gradu Velenje, ne vemo. Lastnik jih je dal restavrirati v Münchnu, kjer so bile še leta 1933, nato so prišle v prodajo k mariborskemu starinarju Paternolliju, kjer jih je kupil dr. Fran Windischer in jih mecensko podaril Narodni galeriji. Dunajski sliki sta bili svoj čas v muzeju frančiškanskega samostana, v katerem je bila pred tem že od leta 1384 dalje ustanova sv. Hieronima. Vse to pa še ne odgovori na vprašanje, ali je bil oltar od vsega začetka na Dunaju in v tej ustanovi, še manj pa na drugo o kraju nastanka in slikarjevem rojaštvu. Dosedanji izsledki kažejo slikarjevo izhodišče bolj v bavarskem kot v dunajskem ali frankovskem krogu (Cevc), A. Saliger pa misli tudi na vplive nizozemskega slikarstva. E. C.