Svetnik je postavljen frontalno, v izraziti S-liniji, in odet v plašč z ločno urejenimi gubami, ki se ob tleh zalamljajo; pokrit je s tipičnim romarskim klobukom, spredaj okrašenim s školjko, svojim atributom.

Plastika prihaja iz t. i. ljubljanske kiparske delavnice, ki je v osrednjem slovenskem prostoru delovala od ok. 1445 do ok. 1465/70. Formalno je ohranjala značilnosti mednarodnega mehkega sloga, njeni mojstri pa so zagotovo poznali tudi sočasno severnoitalijansko, natančneje beneško kiparsko produkcijo, kar izkazuje izrazitejša telesnost figur in oddaljevanje od lepotnega izraza obraza.

Ljubljanska kiparska delavnica je bila v prvem desetletju svojega delovanja vezana na kartuzijanski samostan v Bistri in na pičenskega škofa Martina (u. 1456), ki je občasno rezidiral tam, občasno v Ljubljani. V drugem obdobju se je njeno delovanje geografsko osredotočilo na posesti cistercijanskega samostana v Stični. – Do danes se je ohranilo blizu 30 plastik, praviloma iz peščenjaka (iz kamnoloma blizu Moravč, od začetka 15. stoletja v posesti bistrskih kartuzijanov). Ker ljubljanski sočasni arhivski dokumenti poročajo o umetniški družini, ki je svoje veščine prenašala skozi tri rodove, obstaja teza, da je ljubljansko kiparsko delavnico sprva vodil mojster Janez (dok. 1444, 1453 in 1462), ok. 1460 pa naj bi jo prevzel njegov sin Gregor, ki je v slogovni izraz vnesel več zagona in beneško svežino.