Kopija srednjeveške freske iz podružnične cerkve sv. Miklavža v Mačah nad Preddvorom nam približa enega najpogostejših motivov gotskega slikarstva pri nas. Slikovito razgibana in živopisna podoba kaže priljubljenega svetnika sv. Krištofa. Legenda pravi, da je bilo njegovo prvotno ime Reprob, da je zrasel v velikana in iskal najmočnejšega vladarja sveta, da bi mu služil. Po zapovedi puščavnika, naj na svojem močnem telesu prenaša ljudi prek bližnje reke, je nekoč prek vode pomagal majhnemu otroku. Ko sta bila sredi reke, je breme postajalo vse težje, na drugi strani reke pa se mu je otrok dal prepoznati kot Kristus in ga krstil za Krištofa (Christoforos), kar v grščini pomeni Kristonosec. Sv. Krištof je postal priprošnjik zoper naglo smrt. Med ljudmi se je namreč utrdilo zaupanje, da zadostuje, če navsezgodaj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne boš umrl nenadne smrti. Zato so v srednjem veku marsikje naročali njegovo podobo v nadnaravni velikosti na zunanjščini cerkve.

Velikan je predstavljen frontalno, v trenutku, ko postaja otrokova teža nevzdržna, zato se opre ob popotno palico, ki je v resnici izruvano drevo. Dete na ramenih ga že blagoslavlja, citat na napisnem zvitku pa razkriva njegovo pravo naravo Ego sum lux mundi (Jaz sem luč sveta), hkrati pa nam sporoča še letnico nastanka fresk 1467. O moči nadnaravnega dogodka po svoje pričata umetelno razvihran svetnikov plašč in milina Krištofovega obraza. Oba elementa sta značilnosti, po katerih opredeljujemo t. i. Maškega mojstra, ki se je sicer kompozicijsko rad oprl na grafične predloge nemškega Mojstra E. S., hkrati pa je sledil tudi tradiciji domačega Mojstra Bolfganga. 

Besedilo: QR kode Narodne galerije