Enoladijska ž. c. v Martjancih je bila, kakor sporoča obširni napis v prezbiteriju, dograjena leta 1392, za časa župnika Erazma, poslikal pa jo je Janez Aquila iz Radgone. 

Slikarije v Martjancih so izvršene v fresko tehniki, mestoma dopolnjene s pastoznimi, tudi lazurnimi nanosi. Kljub temu, da niso bile nikoli prebeljene, so v razmeroma dobrem stanju. Zaradi sanacije vlage je bil uničen pritlični del poslikave z motivom slikane zavese, ob restavraciji (1963) pa so deloma poškodovali nekatere prizore ter jim tako odvzeli izvirno pričevalnost. Ikonografski program razkriva pretehtan teološki koncept, ki v prikritem pomenu oživlja zamisel o krščanski ljubezni in darežljivosti. Temu je podrejena tako postavitev farnemu patronu posvečenih prizorov, svetniških likov, apostolov, prerokov, kakor v smislu predstave Nebeškega Jeruzalema upodobljenih simbolov evangelistov in angelov s teksti hvalnic na oboku. 

Svetniškemu patronu cerkve so posvečeni trije prizori. V scensko mikavni postavitvi izstopa podoba modno opravljenega konjenika − sv. Martina, ki reže revežu del plašča. Stilne prvine v tem pa tudi v drugih dveh prizorih na južni korni steni (sv. Martin obuja mrtve viteze, Smrt sv. Martina) ter celopostavnih gracilnih likih svetnic na ostenju kornega sklepa v družbi z ikonografsko izjemnim Trpečim Kristusom (Imago pietatis), se oddaljujejo od prostorsko plastičnih formulacij Janeza Aquile. Že v duhu internacionalne gotike uglašene postave apostolov je Aquilov mlajši sodelavec, začasno imenovan kot Mojster martjanskih apostolov, zasnoval na stiliziranem lesenem podiju, ki počiva na nizu perspektivično naslikanih konzol. Od dvanajstih apostolov, od katerih so prostor dobili tudi donator, župnik Erazem, ki ga simbolično podpira na nasprotni steni upodobljeni patron − sv. Erazem, sv. Martin ter prizor s sv. Nikolajem, ki obdaruje uboge device, sta kot zadnja naslikana v značilno spotegnjeni S-liniji ter v prefinjeno modelacijo draperije ujeti postavi apostola Jakoba in Tomaža. Prostorski okvir dajejo apostolom razgibani baldahinski nastavki, zlasti bogata pa je arhitekturna inscenacija v prvi severni stenski traveji, ki daje zavetje muzicirajočima angeloma in je bržkone lastnoročno delo mojstra Aquile. Njemu kaže pripisati tudi dopasni podobi prerokov Davida in Salomona, preostalih sedem prerokov v zaključkih podločnih polj pa je očitno prišlo izpod roke Mojstra martjanskih apostolov. 

Ikonografsko domišljeni program poslikave v Martjancih je nemara zasnoval sam mojster Aquila, verjetno pa ne brez sodelovanja donatorja − župnika Erazma − in svojega prvega sodelavca ter slikarja Mojstra martjanskih apostolov. Poglavitna teža Mojstra martjanskih apostolov je nedvoumno v tem, da je v slikarsko delavnico Janeza Aquile vnesel nove, sveže slogovne pobude češke provenience, ki v času nastanka, torej v zadnjem desetletju 14. stoletja, ne predstavljajo večjega odstopanja od splošnih teženj porajajočega se internacionalnega gotskega sloga.   

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995