Družina portretiranca se je v začetku 17. stoletja preselila na Kranjsko iz Züricha in se iz meščanskega stanu povzdignila med plemstvo. To je z vojaškimi zaslugami zagotovil Janez Jakob, ki se mu je iz francoskega ujetništva uspelo odkupiti z lastnim denarjem in se vrniti na Kranjsko. Leta 1679 se je pri petdesetih poročil s tretjo ženo, mlado, dvaindvajsetletno vdovo Marijo Elizabeto, roj. Torpezer (NG S 634). Ob priložnosti je Wiederkehrn pri holandskem slikarju Hermanu Verelstu, ki je bil v tem času prisoten v Ljubljani, naročil poročna portreta sebe in bodoče neveste. Reprezentativni dopasni portret prikazuje uglednega predstavnika nižjega plemstva, ki z gledalcem vzpostavlja očesni stik. Opravo dopolnjuje lasulja, imenovana levja griva, na njegovo vojaško udejstvovanje pa namigujejo diskretno osvetljene »epolete« na ramah in ešarpa, ki si jo portretiranec pridržuje z desnico.

Portreta sta bila do druge polovice 18. stoletja v ljubljanski hiši Wiederkehrnov na Ciril-Metodovem trgu 14 kot del nastajajoče družinske galerije prednikov, nato so ju dediči prenesli na grad Zaprice, v drugi polovici 19. stoletja pa sta bila pridobljena za zbirko Edvarda Karla pl. Strahla v Stari Loki.