Podoba Marije Ane roj. grofice Neuhaus, par portretu moža Wolbenga Daniela barona Erberga, je nastala kmalu po njuni poroki leta 1761. Aranžma obeh podob razumemo šele, ko sta razstavljeni v paru. Ob pogledu na sliko kar slišimo šelest dragocenih tkanin, ki se v ostro lomljenih gubah poigravajo okoli vitkega telesa. V upodobljenkini koketni drži z vrtnico v elegantno dvignjeni levici je Bergant z rokokojsko igrivostjo pričaral ideal plemiške samozadostnosti. Samotarski umetnik, čigar svetniške upodobitve so bile − v nasprotju z njegovimi aristokratskimi portreti − prežete z globoko vero in polne spokorne zamaknjenosti, je bil družinski slikar Erbergov, živel je v njihovi palači v Ljubljani, kjer je kot neporočen umrl. Tudi sam je bil »plemič«, vendar plemič umetnosti, saj je v mrliški knjigi dne 31. marca 1769 zapisano, da je umrl generosus Dnus Fortunatus Bergandt, plemeniti gospod Bergant torej.