Med štirimi ljubljanskimi baročnimi slikarji se je le Anton Cebej enakovredno ukvarjal tako z oljnimi slikami kakor tudi s freskami. V Ljubljani se je uveljavil predvsem po smrti Valentina Metzingerja, ki je bil najbrž njegov učitelj. Da je bil tod zelo cenjen, dokazujejo tudi naročila ljubljanskega magistrata. Med drugim so mu zaupali fresko poslikavo gledališke dvorane v mestni hiši.

Ker je postalo gledališče v tem času zelo priljubljeno, so se opremi gledaliških dvoran še posebno skrbno posvečali. Baročni slikarji iluzionisti so bili najbolj vešči ustvarjanja slikovitih gledaliških kuliserij. Znali so prepričljivo naslikati videz arhitekturnega prostora, ki se nadaljuje v globino ali se izteče v krajino. Na Cebejevih slikah pogosto opažamo vplive gledališke umetnosti.

Tudi na obeh galerijskih slikah, Sv. Florijan in Sv. Leopold (NG S 36), sta svetnika postavljena v natančno zgrajen prostor, ki se kot oder odpira pred gledalcem. Tako nas težka žametna zavesa na podobi sv. Leopolda spomni na gledališki zastor, različno usmerjeni snopi svetlobe, ki ožarjajo oba svetnika in putta, pa na odrsko reflektorsko osvetlitev, medtem ko nam dramatični drži svetnikov vzbujata podobna čustva kakor teatralne geste igralcev.

Besedilo: QR kode Narodne galerije