Boginja Venera se je rodila iz morske pene, nastale okoli spolovila Urana, ki ga je v morje odvrgel njegov sin Kronos, potem ko je očeta skopil. Njena podoba dosledno sledi antičnim predlogam, ko si ob tem z obema rokama otira lase. S pomočjo vlažnega poletnega zahodnega vetra Zefirja je nato prispela na obale Cipra (ali Krete). Njena pot po morju je na sliki prikazana s hipokampi ‒
morskimi konji, ki so upodobljeni za njo. Ker je bila rojena iz neznanske bolečine, jo tudi prizadeja drugim, skupaj z navidezno majhnim, nebogljenim in ljubkim spremljevalcem Erosom (Amorjem), ki je upodobljen z lokom in puščicami ob njej. Po eni izmed razlag naj bi bil Eros najstarejše božanstvo, ki se je rodilo iz Noči, polne silne ustvarjalne moči, skupaj z vsemi grozotami sveta. Njegova sladkost naj bi bila le hrbtna stran njegove bestialnosti, in kot pravi Sapfo: “Spet me pretresa Eros, ki ude mehča, neobvladljiva sladko bridka zver.” Da je bila Venera med drugim tudi zaščitnica zaljubljencev, ponazarjata dva goloba, njej posvečeni ptici, ki se kljunčkata, mavrica v ozadju pa simbolično povezuje tostranstvo z onostranstvom.

Herrlein je bil poznobaročni slikar, ki ga poznamo predvsem kot cerkvenega slikarja in portretista. Slika Venerino rojstvo po ikonografiji izstopa, ohranja pa značilen avtorjev zadržan kolorit in baročne prvine, kot so svetlobni kontrasti med temnimi površinami v ozadju ter svetlim Venerinim in Erosovim telesom, medtem ko je dinamičnost dosežena s soparami, ki delno prekrivajo Venero in se formirajo v oblake.