Idilična krajina je predstavljena z rahlo dvignjenega opazovališča. Pogled hiti prek mostu v globino. Na levi okvirjajo sliko visoke, mogočne skale, na desni pa antični amfiteater, hribi in oblačno nebo. Herojsko vzdušje dajejo mogočne pečine in pod njimi visok most, sloneč na polkrožnih lokih. Na njem in na nižjem mostu v sredini slike so človeške figure, manjše kot mravlje. Prizor teatraličnosti prevzemata svetlo in temačno oblačno nebo na desni strani in arheološki opomnik iz minulih dni – antični amfiteater. Dodan je še pastoralni del, pastir, ki si s piskanjem krajša čas, njegova družica sede in v družbi z ovco uživa mir. Drobnica se pase ali pa počiva v senci. Naslikane osebe so majhne, narava je mogočna, tu vladata mir, samota in zadovoljstvo, amfiteater je del arheološke krajine, ki priča o davno minulem času, pogled hiti od zadovoljne samote v daljavo, ki se potaplja v toplo mediteransko svetlobo. Sloke ciprese kipijo v nebo in kot one tudi oblike stavb v ozadju dajejo vedeti, da gre za južno pokrajino. Pomemben igralec v tej sestavljeni krajini je samotno rastoče listnato drevo v ospredju, pod katerim se je ustavil pastirski par, ob njem pa je staro odmirajoče deblo. Nanj se naslanje pastir. Živeče in minljivo, sedanje in preteklo, mogočno in preprosto je pripoved te slike, ki se uvršča v vrsto arkadijskih, idiličnih, herojskih in pastoralnih krajin rimsko šolanih mojstrov ob koncu 18. stoletja.