Pravičnost in modrost sta redki, a nadvse zaželeni lastnosti vladarjev. Obe sta odlikovali judovskega kralja Salomona, h kateremu sta se po razsodbo zatekli dve materi, vsaka s svojim otrokom. Ena od obeh je ponoči svojega mrtvega dojenca podtaknila drugi, potem pa zase zahtevala živega. Kralj je z razsodbo, naj vsaka dobi polovico živega otroka, spodbudil reakcijo prave matere, ki se je svojemu otroku odpovedala, samo da bi ostal živ. Odločilni trenutek − materino prosečo gesto, ki poskuša ustaviti rabljevo roko, potuhnjeni nasmeh druge ženske in kraljevo odločitev − je Kavčič oblikoval v šolski primer neoklasicistične slike.

Največja Kavčičeva slika je bila namenjena avstrijskemu cesarju Francu I., zato se je − ob izjemnem formatu − zdel izbor motiva nadvse primeren.