Drugega od treh znanih Tominčevih avtoportretov odlikujejo žanrski detajli. Naslonjen na okenski okvir, pozira moški z bujnimi črnimi lasmi in v razpeti beli srajci kot tenorist na odru. Vinska trta, steklenica, napol prazen kozarec in piščalka za klicanje ptičev v roki razkrivajo njegov veseljaški značaj, sinica v zgornjem desnem vogalu slike pa odpira še dodatne možnosti vsebinske interpretacije. Ko je Tominc slikal to svojo lastno podobo, je živel v rodni Gorici. Žareče barve brez mehkih tonskih prehodov, jasno obrisno linijo in iluzionizem dolguje rimskemu šolanju. Ko je bila slika leta 1830 v Trstu prvič razstavljena, očitno brez napisne tablice, je anonimni poročevalec v časopisu L’Osservatore Triestino ni prepoznal in ni ugotovil, da je to slikarjeva lastna podoba, kljub nedvomni fiziognomični podobnosti.
