Slikar je deli (kat. št. 138 in 139) podpisal, pripadata pa verjetno poznemu času njegovega razvoja. Značilni sta za tihožitje, kakršno je gojil bidermajerski okus in je trajalo vse do zadnje četrtine 19. stoletja. Umetnini razkrivata akademski pridih, ki se kaže tudi v stereotipnem ponavljanju enake marmornate plošče, na kateri leži sadje ali stoji vaza z ljubkimi preprostimi cvetlicami. Kompozicijska formula, ki je odločala pri teh slikah, se je porodila v začetku 19. stoletja na Dunaju, njeni poznejši posnemovalci pa so jo ponavljali skoraj do predvečera prve svetovne vojne.