Slika je temnejša od podobe Mojstrana z dolino Vrat (NG S 1564). Prvi prostorski plan je ponovno bolj tradicionalen v izvedbi, a njegov nabor barv Karinger uporabi tudi v slikarski globini, ki jo ustvarja s prekrivanjem, diagonalo reke Save, redukcijo detajlov in perspektivičnim manjšanjem posameznih elementov. Slika je tonsko dvodelna: dolina je naslikana v zelenih in rjavih ter mestoma še temnejših tonih, gore v ozadju, vključno z blejskim gradom na desni, pa v svetlejših. Enako je dvodelen tudi perspektivični učinek: dolina se zdi ponekod poploščena zaradi temačnih barvnih ploskev, medtem ko je pri gorah ohranjena zračna perspektiva.

Karingerja lahko označimo za najprodornejšega krajinarja na Slovenskem pred impresionistično generacijo (Lovro Janša je deloval predvsem na Dunaju). Poleg dodelanih romantičnih vedut ga odlikujejo ravno takšne študije, ki se igrajo z modernistično sproščenostjo, nekaj, kar ga loči od hladne preciznosti Marka Pernharta, in napovedujejo kitajske utrinke Ivana Franketa le nekaj let za tem.