Slikar je bil očaran nad dramatično prednevihtno sceno Klanškega jezera. Napetost v pokrajini izražajo grozeči oblaki, soparne meglice, temačna jezerska gladina, mogočne smreke, izpostavljene skale in gorska gmota v ozadju. Razgibanost naravnih oblik je stopnjevana še s kontrastno osvetlitvijo prizora in s slikarjevim značilnim slikanjem vode in odsevov. Nizko nad gladino poletavajoči ptiči dodajo ujetemu trenutku v mogočni naravi še zadnji romantični poudarek. Karinger je v enakem izrezu zajel pogled na jezero tudi v akvarelu, le da je razpoloženje tam bolj optimistično – z mavrico po nevihti. 

Anton Karinger je slikarstvo študiral na Dunaju in v Münchnu. Zanimala sta ga predvsem krajinarstvo in arhitekturno slikarstvo. Potem se je kot častnik prijavil v avstrijsko vojsko in potoval v Italijo, v Dalmacijo in v Črno goro. Z vso vnemo se je posvetil slikanju šele zadnjih deset let življenja, po tem ko se je končala njegova vojaška kariera. Bil je prvi v Ljubljani, ki je prirejal likovne razstave, ki so se jih udeleževali ne le nemški umetniki s Kranjske, temveč tudi iz širšega avstrijskega prostora. Prištevamo ga med romantične krajinarje. Največkrat je slikal gorenjsko pokrajino s slikovitimi jezeri in rekami ter pogorji. Ugled si je v svojem času pridobil tudi z meščanskimi portreti.

Besedilo: QR kode Narodne galerije