Slikarska tehnika na sliki je v primerjavi s Hrasti v Mestnem logu (NG S 127) bolj spontana, a kompozicijsko premišljena – drevesna linija se približno ujema s tisto, ki jo ustvarjajo gore in oblaki. Gozdna pot na desni je nekakšno prostorsko odrivalo, medtem ko na zelenih površinah vidimo igro zelenih in temnih tonov, ki podobo modernistično poploščijo. Delo je najverjetneje nastalo pred motivom, na kar kažejo tako manjši format kot lepenka in nosilec.

Krajina je nastala v zadnjih letih Karingerjevega življenja, ko je v Ljubljani pomagal organizirati razstave filiale Avstrijskega umetnostnega društva, veliko potoval ter bil že upokojen in gmotno preskrbljen. Osvoboditev od eksistencialnih pričakovanj naročnikov in javnosti se pri slikarju izrazi v nepričakovano moderni in sproščeni potezi, ko v ospredje stopajo slikarska likovna vprašanja ter manj verističnost in všečnost motiva. Karingerjeve pleneristične pozne študije tako predstavljajo most med romantičnim in bidermajerskim krajinarstvom ter realističnimi raziskovanji.