Za kuliso prizora na sliki Grad ob reki pozimi je Pernhartu morda služil grad Dornbach v okraju Špital ob Dravi na Koroškem v Avstriji, za katerega se je ohranila Pernhartova risba, ali pa gre zgolj za fantazijsko upodobitev zimske idile po vzoru nizozemskih slikarjev 17. stoletja, ki so jih v Pernhartovem času znova odkrili in začeli uvrščati v javne zbirke. Iz Pariza, kjer so pod vodstvom slikarja Georgesa Michela (1763−1843) začeli restavrirati in razstavljati pozabljene holandske zimske motive, se je interes za zimske vedute in krajine razširil na Dunaj na pobudo akademijskega profesorja Franza Steinfelda (1787−1868). Na sliki so upodobljene še štafažne figure ‒ drsalci in sprehajalci na zaledeneli rečni gladini, ki so jih slikarji 19. stoletja v nasprotju z Nizozemci začeli opuščati, ker jih je zanimala predvsem lepota zasnežene narave. Po starih vzorih pa so prevzeli tudi nizko očišče, pri katerem kar štiri petine poslikanega platna zajema nebo.