Krajina kot samostojna slikarska zvrst se je v slovenskem slikarstvu uveljavila v obdobju romantike sredi 19. stoletja. Zanimanje za odmaknjeno in neokrnjeno naravo je postalo vsesplošno, predvsem med planinci in turisti, prav tako pa je narava navduševala tudi slikarje. Slikanje krajine je umetnikom pomenilo bolj razpoloženjsko in topografsko dokumentarno nalogo, ne pa še čistega slikarskega izziva.

V tej smeri je slikal tudi Marko Pernhart, ki je vzljubil lepote narave ob samotnih sprehodih po Koroški in Kranjski, ob jezerih in rekah ter ob vzponih na gorske vrhove. Natančno je slikal pravljične lepote takrat malo znanega sveta in slika Klanško jezero v nevihti je ena njegovih najbolj znanih upodobitev. Klanško jezero pripada skupini Belopeških jezer, ki ležijo pod goro Mangart ob tromeji med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Jezera so do konca prve svetovne vojne ležala na Kranjskem, potem pa je to ozemlje pripadlo Italiji.

Na sliki je značilno romantično dramatično vzdušje dosegel z grmado nevihtnih oblakov, ki zapolnjujejo celotno nebo, in s sončnimi žarki, ki le stežka prodirajo skoznje ter ustvarjajo odbleske na jezerski gladini in obrežju.

Z zanj značilnim gladkim nanašanjem barv in natančnim slikanjem je dosegel razpoloženje mogočne in neobvladljive narave, njeno večnost pa poudaril z izpostavljenim drevesom na desni, ki kljubuje tako vremenu kot času.