Na platnu sledimo Triglavski Bistrici iz vasi Mojstrana v ledeniško dolino Vrata, ki vodi do severne stene Triglava, vrha, ki na sliki še ima svoj ledenik, danes izgubljen. Na ne najmanjši krajini je slikar že skoraj popolnoma ovrgel bidermajerski pristop, davek preteklosti je le še panoramski balkon s kosom rdeče zemlje, skalo in malodane baročno drevesno kompozicijo.

Sliko lahko razdelimo v šest prostorskih planov. Prve štiri povezujejo uniformno naslikana drevesa oz. zelenje v temnozeleni barvi, gore in nebo pa belo-modra v atmosferi, oblakih in snegu. Karinger se je igral tudi z globino, ki jo ustvarjajo barvne plasti; neoklasični slikarji so svoje zglajene slike na koncu »poživili« s tanko plastjo bolj frivolnih barvnih poudarkov in kontur, na Karingerjevi sliki pa v ospredje naše pozornosti stopijo drevesa, polja in melišča, naslikana s preprosto potezo ali piko. Pristop je Karinger na platno najverjetneje prelil z risbe. Na Motivu z drevjem in studencem (NG G 163) na primer poudari vodo, skale in vejo s temnimi črtami ali točkami, ki učinkujejo izrazito dvodimenzionalno in ločene od šrafur preostalih delov risbe.

Karingerjeve modernistične študije so zgodnejše od avstrijskih krajinarjev, med drugim od primerov Antona Romaka, predhodnika dunajskega ekspresionizma. Sproščenost in eksperimentiranje lahko pripišemo pogostim študijskih izletom, poznavanju razvoja v nemških kulturnih središčih in materialni neodvisnosti.