Uspešni goriški trgovec z železnino Jožef Tominc (1768−1852) je bil dvakrat poročen in je dvakrat ovdovel. V prvem zakonu z Marijano Janežič se je rodil slikar tega portreta. Oče se je prav odločil, ko je kljub svoji pridobitniški naravi nadarjenemu sinu priskrbel ugledno štipendijo za šolanje na akademiji Sv. Luka v Rimu. Izjemni realizem portreta z neprizanesljivo upodobitvijo starosti in usihanja življenja sta dovoljevali intimna bližina med očetom in sinom in hkrati slikarjeva zavezanost objektivnemu slikanju obrazne topografije. Učinek še stopnjuje žareča svetloba, ki pada na obraz in na levo ramo, ustvarja videz čvrste telesnosti in deluje skoraj hiperrealistično. Ostareli Tominc v rokah drži tobačnico z miniaturnim portretom prve žene, ki odseva tudi v mojstrsko naslikani zloščeni površini mize, ob njej pa je še kašmirski šal, nekoč verjetno pokojničin. Skupaj s slikarjem, ki stoji pred sliko, je družina navidezno spet združena. V zapuščini družine Šantel − slikarka Avgusta Šantel st. je bila nečakinja slikarja Tominca − sta se menda ohranili varianta portreta in tudi tobačnica z miniaturno upodobitvijo Marijane Janežič.