Nekakšni portreti gora so postali pogostejši v 19. stoletju, ko je bila večna narava postavljena nasproti človekovi minljivosti. Na Pernhartovi podobi vidimo tudi koče in hlodovino pred njimi, ki so namigi na gospodarsko dejavnost, tako kot mlini, vodne žage, apnenice in posekane jase, ki jih najdemo na drugih delih koroškega slikarja in na slikah njegovih sodobnikov, na primer Antona Karingerja. V trikotnik prirejeni vrhovi so bili značilni tudi za Franza Steinfelda, vplivnega dunajskega profesorja krajine.

Čeprav lahko v takšnih podobah iščemo uvide, kako je bilo spoznavanje narave povezano z njenim izkoriščanjem, je bližina industrije in naravnih virov vendarle predvsem praktična. Zaradi nahajališč krede so konec 19. stoletja v Mojstrani postavili cementarno, jeseniška okolica je bila dežela rudarstva in fužin že v poznem srednjem veku, tukaj teče pomembna železniška povezava z deželami severno od Alp. Narava in industrija na območju še danes sobivata: Jesenice in njeni jeklarski obrati mejijo na Triglavski narodi park, največje slovensko zaščiteno območje.