V času, ko je Janez Šubic študiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, ko je potoval po Italiji in se dalj časa zadržal v Rimu (1874‒1877), so nastale študijske slike manjših formatov, prežete s predstavami starih mojstrov. Že v antični umetnosti so igrive prizore iz vsakdanjega življenja prenesli na prizore z Venero in Amorjem, ko se ona igra z njim, ko se Amor opeče z baklo in ga ona tolaži, ko ji Amor pomaga zavezati sandal ali ji drži ogledalo kot na tej sliki. Motivi so ostali priljubljeni skozi stoletja, tudi pri beneških slikarjih 16. stoletja, kot sta bila Tizian in Paolo Veronese, ob katerih je med drugim Šubic tudi študiral.