Andromeda je bila hči etiopskega kralja Kefeja in Kasiopeje. Ko jo je mati opisala kot lepšo od Nereid, je Pozejdon zahteval, da je žrtvovana morski pošasti Ketosu. Rešil jo je Perzej, s katerim je imela sedem sinov in dve hčerki. Kot je bilo značilno že v antičnih upodobitvah, jo je Bukovac naslikal, kako čaka na smrt. Njeno telo, skoraj popolnoma razkrito (moškemu) pogledu, je v kontrastu s skalo, na katero je priklenjena, in z izvirno Ovidovo idejo, da je bila Andromeda temnopolta. 

V 19. stoletju so ženski akti dokončno prevladali nad moškimi in antične teme so kljub pretresom sodobne umetnosti ostale pomemben del akademskega in salonskega repertoarja. Bukovac se je s svojo Andromedo, naslikano v Parizu, verjetno naslonil na angleške in francoske slikarje, kot so Edward Poynter (1836–1919), Gustave Doré (1832–1883) in William Bouguereau (1825–1905), ki so Andromedo in Venero prav tako naslikali kot idealni ženski z dolgimi rdečimi lasmi.