Davidova glava
Za študijo Davidove glave, namenjene za neohranjeno celopostavno kompozicijo mladega Davida s pračo, sta značilna dinamičen zasuk glave in mil, a odsoten izraz, ki preveva mladeniško obličje. Pri nastajanju plastike je Gangl povzemal renesančne prvine po vzoru Verrocchievega Davida, hkrati pa je upošteval novosti francoskih kiparjev, Jeana-Baptista Carpeauxa in Julesa Dalouja. Akademsko realistično delo govori o visoki kvaliteti, s katero se je kipar izkazal že na začetku ustvarjalne poti. Na plastiko je bil ponosen tudi sam; o tem priča podatek, da je dal glavo skoraj tri desetletja pozneje, leta 1914, verjetno na Dunaju, odliti v bron. S ponosom je bron z letnico 1914 tudi datiral. Plastiko je pozneje odnesel s seboj v Prago in ob svoji sedemdesetletnici iz Prage v domovino pošiljal razglednice s tem motivom; tudi na njegovi posmrtni razstavi so edino to delo predstavili v mavcu in v bronu.
Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017