Ivan Tavčar (1851−1923), pravnik, pisatelj in politik, je bil sodelavec Ljubljanskega zvona in urednik Slovana. Skupaj s političnim somišljenikom Ivanom Hribarjem je pomenil jedro liberalnega tabora. Jurij Šubic ga je, štiriintridesetletnega, portretiral v letu, ko je slikal stropne dekoracije za Narodni muzej. Markantni obraz človeka, ki je bil pozneje tudi ljubljanski župan (1911−1921), je napeto razmišljujoč in samozavestno zre v prihodnost. Sproščeno, kakor v zavetju svojega delovnega okolja, sedi pred nami. V svojem literarnem delu je bil najbolj dosleden realist, ki je v okolju rojstne Poljanske doline videl neomadeževano in zdravo nasprotje degeneriranemu mestnemu življenju. Portret Ivana Tavčarja se je velikopotezno oddaljil od tradicionalnih meščanskih upodobitev, saj se je razgledani slikar oprl na tedaj aktualne vzorce, ki jih je spoznal med desetletnim bivanjem v Parizu. Dve leti pozneje, v letu Tavčarjeve poroke, je Šubic naslikal tudi njegovo ženo Franjo in ustvaril enega svojih najboljših portretov.