Po dveh letih študija na praški akademiji je Ivan Vavpotič odpotoval iz Prage v Pariz in tam dve leti študiral na Louvrski šoli (École du Louvre) in Šoli lepih umetnosti (École des Beaux-Arts). Glede na signaturo je slika nastala na začetku njegovega pariškega bivanja kot slikarjeva izjava na prelomu stoletja, potrjena s prominentnim podpisom. Upodobil se je pred zrcalom tako, da imamo pred seboj podvojeno podobo z (dokončanim?) portretom na slikarskem stojalu. Le podokvir platna na levem robu osmišlja postavitev in umetnika pri delu. Slikar se je na ta način izognil grimasam ob pogledovanju v zrcalo in ustvaril konfrontacijsko podobo, ki strmo motri lastni obraz na mestu, kjer se pred sliko nahaja gledalec. Vavpotič je bil akademsko šolan realist, ki je posvojil nekatere pridobitve impresionizma, vendar razdeljene palete ni nikoli uporabil. Barvni izraz je pridušil in potisnil v rjavo-črno območje. Z njim je izpostavil umetnikov urejeni videz in skromnost študentskega bivališča, ki ni atelje. Paleta z razporejenimi živimi barvami se dviga s spodnjega roba po vsej širini slike. Zdi se, da umetnikovo poprsje raste iz nje in tako simbolno utemeljuje upodobljenčevo poslanstvo.