Leta 1894 je Alojz Gangl na Dunaju v naročnikovi vili zmodeliral doprsni portret Josipa Stritarja. Slikovito razgibano delo, s katerim je bil naročnik zelo zadovoljen, se pogumno približuje modernističnim smernicam.

V Ljubljanskem zvonu je Stritar, ki ni skoparil s pohvalami Ganglovega dela, v letu nastanka svojega portreta zapisal: “Gospod Alojzij Gangl – o tem moži hočem po tem dolgem predgovoru izpregovoriti nekoliko besed – Gangl ni rokodelec, ne samouk; on je pravi umetnik, izobražen v najboljši šoli na akademiji dunajski. Umetnik je on od nog do glave; samo govoriti z njim pa opazovati ga, kako mož gleda človeka, kakor bi hotel reči: Kako bi pa tega? Pa ko govore usta, govori mu tudi oko in govori mu roka! Ganglovo ime je dobro znano, vem; njemu ni treba moje reklame; zanj govori sosebno njegov Vodnik v Ljubljani in zanj govore lepe podobe na gledališči ljubljanskem. Vendar menim, da smem tudi jaz javno izraziti svoje veselje, da imamo Slovenci tako vrlega umetnika, sosebno v stroki, katera je bila dosedaj prava pastorka pri nas; nič očitanja! Jaz nisem posebno radodaren s pridevkom ‘genijalen’: hraniti ga je, menim, za posebne prilike, da se ne obrabi in ne izgubi svoje vrednosti. Tukaj pa menim, da bi ta tujka ne bila na napačnem mestu.”

Leta 1929 je kipar obhajal svojo sedemdesetletnico in tedaj si je prizadeval prodati doprsni kip Josipa Stritarja. Ob stoti obletnici Stritarjevega rojstva so kip ponudili kulturnemu odboru mestnega poglavarstva. Najverjetneje je odkup naposled realiziral ban Dravske banovine in nekdanji župan Dinko Puc.