Ta slika zavrne pomislek, da bi Jakopič mogel dobiti temnopolte modele v Ljubljani, čeprav so se okoli leta 1900 t. i. Jeranovi zamorčki še potikali po deželi ter se preživljali s prosjačenjem in burkaštvom. Če podobo primerjamo s portretnim formatom Mulata, se je v tej študijski glavi slikar osredotočil na oblikovne probleme. Model je postavil pred okno, tako da je posebej poudaril problem kontrastne svetlobe in senc v nasprotni luči (contre jour), ki je bil silno priljubljen v srednjeevropskem slikarstvu devetdesetih let 19. stoletja. Postavitev v “izgubljeni profil” (profil perdue) in svetlobni refleksi potlačijo fiziognomsko identiteto modela. Oba formalna izziva − svetlobo in postavitev − lahko najdemo pred tem že v delu Ferda Vesela. Sam format in odkritost formalne problematike opredeljujeta to malo platno kot študijsko delo v Ažbetovi šoli, kjer je Jakopič tedaj slikal. Tako kot Mulata tudi to študijo lahko datiramo v iztek 19. stoletja.