Rimska pokrajina je bila v času Šubičevega potovanja v Rim (1874‒1876) polna razvalin iz preteklih dob, ki so po splošnem mnenju mestu dajale heroično podobo. Šubic si je redno ogledoval stare spomenike in ob tem so nastale številne oljne skice rimskih vedut z značilnimi vrhovi rimskih gričev s cipresami in drugim drevjem.

Na sliki je Šubic pokrajino dopolnil z antičnim torzom kot duhovno povezavo na pretekla stoletja v močnem barvnem kontrastu s temnim rastlinjem in modrim nebom. Najbolj sveže, osebne in neposredne so prav tiste njegove rimske študije, kjer se je otresel akademskih pravil in se prepustil svojim občutkom. Ker se po načinu izdelave in tudi po barvah slika loči od preostalih rimskih študij, se o avtorstvu pojavlja dvom.