Janez Šubic se je po triletnem študiju v Benetkah odločil za potovanje po Italiji in za daljše bivanje v Rimu (1874‒1876). Na pot se je odpravil s prijateljem, češkim slikarjem Vojtĕchom Hynaisom. Vozila sta se mimo Ferrare, Bologne in Firenc, kjer sta si ogledovala umetnine starih mojstrov, o katerih je Šubicu pripovedoval njegov učitelj Janez Wolf, po poti pa sta lahko občudovala tudi italijansko pokrajino in opazovala njeno spreminjanje.

V začetku decembra 1874 sta prispela v Rim, skozi stoletja s hrepenenjem pričakovani cilj mnogih umetnikov, ki je naredil na Šubica mogočen vtis. Kmalu po prihodu, v začetku leta 1875, so nastale študijske krajine in vedute, ki so zasnovane kot nedokončana dela. Na njih se je Šubic ukvarjal s problematiko svetlobe, atmosferskih razmer, mediteranske jasnine in nevihtnih oblakov. Študije pomenijo pomembno stopnjo v razvoju krajinskega slikarstva v slovenski umetnosti.