Po končanem študiju na dunajski Akademiji lepih umetnosti je Janez Šubic preživel leto 1880 doma v Poljanah. Zaposlil se je s slikanjem portretov svojih sorodnikov. Realistično zasnovane upodobitve je pogosto kombiniral s konvencijami iz tradicije zahodnega slikanega portreta.

Tako je dopasna podoba v misli zatopljene rahlo okrogle in rdečelične sestre Mice v tričetrtinskem profilu postavljena pred sanjavo krajino, ki se odpira pogledu za upodobljenko. Naslonila se je na kamnito polico ob marmornem slopu, prst ima med listi knjige, kjer naj bi prekinila branje, kar vse namiguje na v tradiciji utemeljeno intelektualno dejavnost. Kljub dostojanstvenosti portretiranke, ki jo je dosegel z uveljavljenimi konvencijami realizem v upodobitvi Janeza Šubica razodeva zdravo kmečko dekle, ki je za poziranje posegla verjetno kar po molitveniku. Dostojanstvenost, ki se je tako sijajno obnesla npr. v maminem portretu, se tu razvije v paradoks. Vendar pa nas prav slikarjevo vztrajanje pri brezkompromisnem realizmu in želji, da bi povzdignil podobo svoje sorodnice gane s toplino razmerja med bratom in sestro.