Janez Šubic se je z nabožno tematiko dodobra seznanil že v očetovi delavnici, nato pri učitelju slikarju Janezu Wolfu in bil ves čas globoko predan študiju cerkvene umetnosti. V obdobju njegovega življenja, ki ga je večinoma preživel v tujini, so ga ravno cerkvena naročila povezovala z domovino, na katero je bil tako zelo navezan. Sv. Cecilijo kot zavetnico cerkvene glasbe in glasbenikov je naslikal na ustaljen način ob igranju na orgle. Slika je oljna skica majhnega formata, pri katerem si je Šubic dovoljeval več svobode z zabrisanimi ostrinami in poudarkom na študiji barv. Ozadje slike je odprl s pogledom skozi okno na čudovito modro nebo z oblaki, kar daje vtis vedrine in neposrednosti, značilne za njegove rimske motive.

Znano je, da si je na poti v Rim Šubic ogledal Rafaelovo sliko Zamaknjenje sv. Cecilije v Bologni, prav tako pa je svetnica tesno povezana s samim mestom Rim, kjer hranijo njene relikvije. Namen slike ostaja neznan. V Narodni galeriji hranimo tudi skico z grafitom z enakim motivom, zato predvidevamo, da je slika barvna študija za neznano večje delo. Morda je nastala v povezavi z naročilom v času Šubičevega dela na Dunaju, ko je iz Celja, kjer se med drugim nahaja edina cerkev v Sloveniji, posvečena sv. Ceciliji, prejel naročilo za eno večjo in tri manjše cerkvene slike.