Neogotsko oblikovan triptih izpostavlja pomen zemeljske Jezusove družine, predvsem vlogo sv. Jožefa. Na sredini vidimo pred tesarsko delavnico Jezuščka, ki se privija k svojemu krušnemu očetu. Ta je predstavljen kot ljubeč Jezusov skrbnik, na kar opozarjajo tudi rdeče vrtnice za njim. V desnici drži razcvetelo mandljevo vejico, ki priča o svetnikovi izbranosti. Upodobljena sta na prostem, tako kot figuri Marijinih staršev v nekoliko manjšem merilu na ločenih stranskih poljih. Sv. Joahim je naslikan pri branju, sv. Ana pa pri molitvi.

Svetopisemski citat Ite ad Ioseph (Pojdite k Jožefu), ki ga izpostavlja na stopnicah sedeči puto v ospredju, vabi in opozarja na posredniško Jožefovo vlogo. Pomenljivo je, da velja Jožef za priprošnjika umirajočih in varuha družin. Njegovo češčenje so v 17. stoletju spodbujali jezuiti in razne bratovščine, leta 1676 pa je cesar Leopold I. razglasil sv. Jožefa za zavetnika  avstrijskih dežel, torej tudi Kranjske. Leta 1847 je papež uvedel še posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha Katoliške cerkve. Cerkveno poveličevanje Jožefove vloge Kristusovega rednika je tako ostalo aktualno tudi v 19. stoletju in se je združilo z meščansko idejo o patriarhalno urejeni srečni družini. Upodobitev sv. Jožefa kot družinskega očeta z malim Jezusom je zato postala priljubljen motiv nazarenskih slikarjev.

Znane so tri Wolfove oljne upodobitve sv. Jožefa z Jezuščkom, vse iz zadnjih let slikarjevega ustvarjanja. 

Janez Wolf velja za osrednjo osebnost slovenskega slikarstva tretje četrtine 19. stoletja. Bil je izključno cerkveni slikar. Zaslovel je kot freskant, vendar tudi njegove oljne podobe ne po kvantiteti ne po kvaliteti ne zaostajajo za dosežki stenskega slikarstva. Pomembno vlogo je odigral tudi kot učitelj slikarjev starejše generacije realizma.

Besedilo: QR kode Narodne galerije