Obe generaciji slovenskih realistov sta v umetnost vpeljali slikarski atelje kot vznemirljivi svet in posvečeno okolje umetniškega ustvarjanja. Avtoportretne upodobitve pri delu Janeza Šubica so zadržane in ne dajejo nikakršnih informacij o okolju njegovega dela, medtem ko se v risbah sprostijo v avtokarikature. Slika je domnevno nastala v istem času kot galerija portretov avtorjevih družinskih članov in ožjih znancev v temnih barvnih tonih (1880), ko se je po končanem študiju na dunajski Akademiji lepih umetnosti eno leto zadržal doma.