Alojz Gangl, študent drugega letnika dunajske akademije je iz domovine prejel naročilo za realizacijo prvega slovenskega javnega spomenika Valentinu Vodniku (1887–1889).

Spomenik narodnemu preroditelju, pesniku, duhovniku, učitelju, uredniku in prevajalcu je Gangl izdelal na Dunaju, v Hellmerjevem ateljeju v Pratru. Figura polovičnega modela Vodnikovega spomenika, datirana z letnico 1888, je oblečena v drapirano duhovniško oblačilo. Pesnik stoji v kontrapostu in se z levico, v kateri drži zvito listino, rahlo opira na klasičen kaneliran steber na levi. Z desnico je privzdignil težko vrhnje oblačilo in s tem ob desni strani telesa razgibal njegovo gubanje, izpod katerega vidno izstopa upognjena desna noga. Glavo je obrnil v levo in se s pogledom zazrl navzdol, proti gledalcu.

Končni podobi Vodnikovega spomenika, ki se v marsičem razlikuje od osnutka, so namenili prostor pred nekdanjim ljubljanskim licejem na tedanjem Valvasorjevem trgu. Ob topovskih strelih na gradu so ga slavnostno odkrili tretji dan slavja, 30. junija 1889. Množica je občudovala Ganglovega Vodnika v značilnem dolgem duhovniškem oblačilu, prek katerega ima ogrnjen bogato drapiran in težek plašč, v desnici pa ima zvitek listin, simbol pesništva. Bogata draperija vrhnjega oblačila mu, še v baročni maniri, sega prek desne podlakti, medtem ko je levico zgovorno iztegnil in glavo zasukal v desno. Kanelirani stebriček z osnutka je Gangl verjetno pod Zumbuschevim vplivom odstranil s končne kompozicije.

Akademsko realistično delo z neoklasicističnimi in neobaročnimi kiparskimi prvinami je pomemben mejnik v razvoju slovenskega kiparstva, saj je odprlo pot poudarjanju nacionalnih vrednot prek upodobitev izstopajočih osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja. Z Vodnikovim spomenikom je tridesetletni Gangl postal »prvak v plastiki«, ki je izdelal prvi slovenski javni figuralni spomenik prvemu slovenskemu pesniku.