Mladi slikar je v tej podobi temnopolte neznanke videl uresničitev svojih slikarskih hotenj. Zato je bila Zamorka razstavljena v njegovem ateljeju kot dokaz talenta in zgled Ažbetovih slikarskih načel. Za realiste poznega 19. stoletja je bilo namreč slikanje temnopoltih obrazov zahteven barvnosvetlobni podvig. V koraku z izzivi časa je Ažbe mojstrsko označil svetlobne in senčne partije na temnem obrazu, s tem pa dosegel prepričljivo senzibilnost portretiranke. To se sijajno dopolnjuje s trepetavim delom drapiranega oprsja in z neenotnim svetlejšim ozadjem. Čeprav je Zamorka zgodnje Ažbetovo delo, pa je bila, kolikor vemo, edina slika, ki jo je mojster razstavil še za življenja, najprej v Münchnu leta 1896, nato pa leta 1900 še v Ljubljani. Najbrž je za to priložnost prvotni vgravirani podpis s konico čopiča še v svežo barvo preslikal z novim minijevo vpadljivim podpisom Ažbe.
