Matej Sternen je tesno sodeloval z Antonom Ažbetom vse do mojstrove smrti. Z akademskim študijem in ob Ažbetovih zgledih mu je akt postal ena od primarnih nalog. Ustvarjalne presežke in največji prispevek k slovenskemu modernemu slikarstvu pomenijo akti, nastali med letoma 1910 in 1914. V teh aktih se neposredno izražata naturalistična čutnost in erotična nota. Sternen s premišljenimi barvnimi kontrasti in s čutno materialnostjo barve stopnjuje fizično navzočnost telesa, njegovo težo in oblost do te mere, da lahko naslikano figuro skorajda otipamo in začutimo.

Sternen je s slikanjem akta vzdrževal svojo slikarsko rutino in razvijal svoje teoretične poglede. Ves čas je poudarjal pomen risbe, s katero je umetnik zavezan objektu, barva pa mu vdihne življenje, kakor je sam trdil.

V filistrskem okolju popotresne Ljubljane je bilo težko najti modele, ki bi bili pripravljeni pozirati. Sternen si je pomagal s kopiranjem starih mojstrov, še bolj pa s komercialno dosegljivo fotografijo, tudi z amatersko fotografijo iz münchenskih ateljejev. Ker sta se Jakopič in Jama sama ukvarjala s fotografiranjem, bi lahko to pričakovali tudi od Sternena. Znano je še, da je Jakopič v paviljonu enega od Sternenovih aktov razstavil za zaveso in je bil na ogled le izbranim obiskovalcem.

Besedilo: QR kode Narodne galerije