Že tako majhno sliko je Ivana Kobilca obrezala; glede na ohranjeno neobrezano študijo tako ne vidimo pastiričinega krila in palice, ki jo je držala za hrbtom. Sliko lahko umestimo med druge slikarkine omejene slogovne eksperimente, pri katerih se je po eni strani očitno želela približati impresionizmu, po drugi pa ohraniti elemente evropskega naturalizma, ki je s slikami Poletje, V lopi in Otroci v travi desetletje prej predstavljal vrh njenih prizadevanj. Nemirno potezo in »packanje« je Ivana Kobilca uporabljala že na pariških študijah, prav tako je bila sposobna presenetljivo raznolikega slikanja, zato Gosja pastirica krepi domnevo, da se med pleneristično-impresionističnimi deli, ki jih pripisujemo sarajevskim učenkam Ivane Kobilca, skriva kakšno neobičajno delo slovenske slikarke. 

Podoba je nastala med slikarkinim bivanjem v Sarajevu med letoma 1897 in 1905, daleč stran od evropskih umetniških epicentrov; kompozicijsko je sorodna Gosji pastirici Eduarda Bacona, ki jo je Ivana Kobilca lahko videla leta 1893 na pariškem Salonu francoskih umetnikov, ko je še živela v francoskem glavnem mestu.